Predstavljam Vam zanimiv članek od kiparja Ivana Zajca (1869 – 1952), kjer bo razstava potekala v Narodni galeriji od 5.10.2023 – 11.02.2024
Kiparski opus Ivana Zajca, avtorja Prešernovega spomenika, doslej še ni bil deležen temeljitega proučevanja. Obsega javne spomenike, nagrobno, cerkveno in arhitekturno plastiko ter portretne, alegorične in žanrske motive. Slogovno sega od historističnih slogov in secesije do posameznih poskusov slikovitega impresionističnega in programskega povojnega socialističnega realizma. Za kiparstvo je Ivana Zajca navdušil že njegov oče kipar Franc Ksaver Zajec. Prav v očetovi delavnici je pridobil prvo kiparsko znanje, nato pa mu je premožna sorodnica Josipina Hočevar iz Krškega omogočila študij na dunajski akademiji. Tam je v letih 1889–1893 študiral pri kiparju sočasne dunajske spomeniške plastike Edmundu von Hellmerju in leta 1896 zaključil specialko pri Karlu Kundmannu. Dobro šolanje mu je zagotovilo zanesljivo tehnološko in obrtniško znanje, ki se kaže v obdelavi detajlov in spretni manipulaciji različnih materialov.
Po postavitvi Prešernovega spomenika v Ljubljani 10. septembra 1905 se je Zajec januarja 1906 odpravil v Pariz. Doslej je bilo znano, da je tam razstavljal leta 1906, a na osnovi navedb v virih zdaj vemo, da je v Parizu v Salonu razstavil dve deli tudi naslednje leto, tam pa je razstavljal že leta 1900 na svetovni mednarodni razstavi. Avgusta 1907 je odpotoval v New York. V London je zagotovo potoval poleti 1912, a to ne izključuje možnosti večkratnega potovanja v britansko prestolnico. Oktobra 1910 se je preselil v Trst, tri leta pozneje pa v Rim, kjer je ostal do leta 1915, ko je bil interniran na Sardinijo. V Rimu je na II. mednarodni razstavi Secesije leta 1914 razstavil plastiko Ranjena Amazonka. Iz internacije na Sardiniji se je vrnil avgusta 1919, ko je prijavil bivališče v Ljubljani, kjer se je ustalil do konca življenja.
Po vrnitvi v Ljubljano je kipar kar nekaj let životaril brez službe, saj mu, kakor razberemo iz njegovih pisem in osebnih zapisov, oblast ni naklonila priznanja za narod pomembnega umetnika. Potrjena je Zajčeva udeležba na umetniškem tekmovanju na olimpijskih igrah leta 1924 in odkrit je naslov dela, s katerim se je tekmovanja udeležil. Od leta 1927 pa do upokojitve leta 1940 je poučeval modeliranje na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani. Državno finančno podporo je prejel po drugi svetovni vojni, ko je v začetku leta 1947 dobil priznanje in prešel pod uradno zaščito države. Leta 1950 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kljub sočasnim francoskim vzorom so na kiparsko ustvarjanje Ivana Zajca najbolj vplivali profesorji dunajske akademije in njihovi že postavljeni spomeniki ob dunajskem Ringu, ki si jih je kipar v času svojega dolgoletnega bivanja na Dunaju lahko vsakodnevno ogledoval ter povzemal njihove vzorce tako pri zasnovi svojega spomeniškega in nagrobnega kiparstva kot pri obli plastiki v splošnem. Na razstavi je predstavljenih sedeminpetdeset del v marmorju, bronu, mavcu in glini, ki jih je kipar snoval v središčih, kjer je živel in ustvarjal, in sicer: Ljubljana, Dunaj in München, Pariz, New York, Trst, Dubrovnik, London, Rim, internacija na Sardiniji in končna ustalitev v rojstni Ljubljani.
Predstavljeni so arhivski biografski izpisi, podatki o šolanju, poznejšem pedagoškem delu, o kiparjevem finančnem položaju, njegovem obsežnem opusu, naročilih, izdelavi za prosti trg in statusni samostojnosti v primerjavi s sočasnimi slovenskimi kiparji. 5. oktober 2023–11. februar 2024 Narodna galerija, Prešernova 24, 1000 Ljubljana
Dodatne informacije najdete na povezavi https://www.ng-slo.si/si/razstave-in-projekti/razstava/ivan-zajec-1869-1952?id=5532
Vir: Narodna galerija